LJUBEZEN, KI JE VSAKEGA JUTRA LETO DNI STAREJŠA
Seveda, Minotaj ima prav. Najin pogovor v jedilnici je bil Shakespeare. Macbeth, prvo dejanje, sedmi prizor.
Zdaj poskušam nad Minotajem, s pomočjo tistega svojega nasmeha, ki grize, izpeljati postopek, ki bi mu pogojno lahko rekli zdravljenje. Zdravljenje najine obolele ljubezni, ki je vsakega jutra leto dni starejša. Ker se ljubezni ne zdravi v bolnicah in kirurških dvoranah, še posebej ne v vojni, sem se obrnila na vrače.
Nekatere načina zdravljenja sem že preizkušala in jih opustila kot neučinkovite. Vsem mojim naporom navkljub, me Minotaj ne pozna več, celo moje ime je pozabil. Misli, da sem njegova služkinja, sestra ali nekaj takega. Ne sliši več niti, kaj mu govorim. Zdaj, pod bombami, se mu ne dvigne več, ne name ne na katero drugo žensko. Kdor je vdel svoje življenje skozi srce kakor sukanec skozi šivankino uho, bo razumel, zakaj počnem vse mogoče, da si Minotaja spet pridobim. Kdor ni vdel svojega življenja skozi srce kakor skozi šivankino uho, tega ne more razumeti.
Načina, ki ga zdaj uporabljam, si skoraj ne bi mogla zamisliti, ko sem ga začela zdraviti. To sploh ni podobno zdravljenju v običajnem pomenu besede. To je počasno in mukotrpno delo. Cilj tiste vaje s Shakespearom je bil, da bi se Minotaj vsaj med vajo odvrnil od svojega sovraštva do prihodnosti in se premestil v katerikoli drug čas oziroma kraj, v tem primeru na Macbethovo mesto. To bi bil prvi korak na poti njegove vrnitve k meni. Korak od sovraštva ljubezni.
Toda stvari niso šle tako gladko. Pred nekaj dnevi se je dokončno izkazalo, da kura s Shakespearom ne zadostuje. V budnem stanju nisem več mogla vplivati nanj. Bliže sem mu, kadar spi, kot takrat, ko je buden. To ni nič čudnega. V budnem stanju je začel Minotaj iz ure v uro spremljati vojna dogajanja. Zjutraj je kupoval časopise – Politiko, Blic in Danas – in primerjal je njihova poročanja o bombardiranju. Zvečer je na televiziji izmenično spremljal BBC, Studio B, hrvaške kanale, CNN ali BK. Ponoči je sledil radijskim vestem Studia B in novicam, ki se jih je lahko dobilo po elektronski pošti, v poznih urah pa je poslušal radio Črne gore ali novice War against Yugoslavia INET in CNN na internetu. Ves iz sebe je noč in dan sestavljal delce v sliko. Spal je s slušalko tranzistorja v ušesu. Na pamet je znal natančno povedati, kaj, kje in kdaj je bilo porušeno, vse, od mostov do vasi. Nisem več vedela, kako naj ga izvlečem iz te dvojne vojne; vojne, ki je plamtela okrog nas, in vojne, ki se je kot v razbitem ogledalu ponavljala v njem. Bal se je požara v soseščini, ki bi zajel tudi naju, še bolj pa strupenih oblakov, ki so se dvigovali nad razrušenimi inštalacijami v Pančevu, ali ekološke katastrofe, če bi NATO bombardiral Barič.
Morala sem preiti na dodatni postopek, ki ga moj vrač imenuje "zdravljenje s sanjami".
V sanjah nihče nima imena. Pokliči usnulega s tujim imenom, čeprav je moški, ga lahko pokličeš z ženskim, prebudil ga bo tvoj glas, ne pa njegovo ime. Zato imajo na tistega, ki sanja, velik vpliv besede, ki se mu govorijo v trenutku, ko zaspi in izgubi ime, torej, besede, vržene naravnost v sanje. Glede na to, kaj se mu šepeta ali bere, medtem ko spi, se njegove misli spreminjajo. V tem je obstajala možnost, da se Minotaj spremeni vsaj takrat, ko je zunaj resničnosti. Tako sem začela vsak drugi večer, takoj ko je zaspal, listati po kaki knjigi, da bi mu brala. Tiho, skoraj na uho, sem mu brala vsakokrat po eno stran in pri tem pazila, da ga ne prebudim. Kot lama, ki bere nad umirajočim svojo knjigo, sedim ob večerih nad Minotajem in naglas berem najini ljubezni, ki umira. Zunaj pa nad nama švigajo rakete. Ko jih zadene protiletalska artilerija, je slišati, ko da se na nebu trga kovinska luknjičasta preproga. Če udarijo blizu, se Minotaj prebudi, in moja vaja propade. Če pa ne, upam, da mu je v ušesu vsaj kaj ostalo. Kapljica človeške besede namesto kapljice nekogaršnje smrti. To je bila igra na srečo. Skratka, priporočili so mi, naj mu berem zgodbe o znanih parih. Ne samo ljubezenskih.
Torej, brala sem, medtem pa so padale bombe na Beograd, na Zemun, Novi Sad, na Sombor, Niš, na Kosovo, Prištino, na Črno goro… Brala sem, kar mi je prišlo pod roke, in prepuščala naključju, da nama pomaga: legende o Putifarju in njegovi ženi, o Abelardu in Heloizi, o Davidu in Goljatu, o Gauginu in Van Goghu, o Goetheju in Hölderlinu, o Vuku in Mini Karadžič, njegovi hčerki, o kosovskem knezu Lazarju in carici Milici, o Tesli in njegovi mački. Brala sem mu Kavafisa, Zlatousta, Cortazarja, Jovana Damaskina, Calvina, Dostojevskega ali svetega Cirila. Brala sem v srbščini, angleščini, grščini ali ruščini. Jezik niti ni bil pomemben. V sanjah človek razume vse jezike, sanje so predjezična institucija. To je trajalo približno dva tedna. Med tem so bili zrušeni mostovi v Novem Sadu na Donavi in uničena je bila zgradba nekdanjega Centralnega komiteja na ustju Save. Minotaj je slišal prerokbo, da bo v Beogradu najtežje med dvema snegoma, in stalno je spremljal vremensko napoved v upanju, da se bo pomlad obrnila (kot se je to zgodilo aprila 1941.) in da bo spet zapadel sneg. Vendar – sijalo je sonce. Obupavala sem, saj še vedno ni kazal znakov zanimanja zame, niti v budnem stanju niti v snu. Pod trebuhom se mu je košatil bujen grm dlak, tako da je mokril kot skozi travo, vendar čtiva niso vzbudila v njem nobene potrebe po ljubezni. Kajti, ko umira ljubezen, je kot takrat, ko umira človek – mrtvi sam odloča o tem, ali bo poslušal lamo, ki mu bere knjigo, ali ne.
Visoko nad nama se javlja še ena, nova, do sedaj še neuporabljena noč, deviško čista, vonjava in polna NATO-vih izstrelkov in pradavnih zvezd, ki se prvič svetlikajo kot človeške misli v tem novem mraku. Tam nekje med njimi je tudi Minotajeva misel. Kako jo odkriti, tako, nevidno? Kako mi jo je vrniti? Pred najinimi očmi, z druge strani reke, velika krogla svetlobe brezšumno pada na zemljo, za njo pa prihaja gromoglasna eksplozija, iz katere raste velikansko drevo dima. To se hitro in vsem na očeh košati in razrašča proti nebu skozi noč.
Zvezda v ogledalu
// Promena pisma / Projekat Rastko / Književnost / Milorad Pavić / Bik in tehtnica //
