ZVEZDA V OGLEDALU
Pet let si je Minotaj v snu puščal brado, v resnici pa je ni imel. Obstajala je izven resničnosti, kakor so sanje ostajale v njem. Ni se jih rad spominjal. Kljub vsemu, bilo je nekje okrog 12. aprila, mi je končno povedal, kaj je sanjal. Tega sem se oprijela kot rešilne bilke v upanju, da bom lahko na ta način spremljala, ali je moje delo učinkovito ali ne. Te noči sem mu, medtem ko je spal, brala Borgesovo Peščeno knjigo. Zjutraj mi je rekel:
Sanjal sem, da sem v Torontu. Eden od članov kronskega sveta iz Kanade in še nekdo drug sta me seznanila z Borgesom. Bil je sramežljiv in zlatkan kot v knjigah. Nekam smo potovali z letalom. V določenem trenutku je prepognil bankovec, na katerem je bilo sredi kroga napisano "Sangria", na ta bankovec se je podpisal in mi ga dal kot kakšen avtogram. Pripomnil je, da je Sangria ime neke krčme.
Tako so se glasile Minotajeve sanje. Bila sem zgrožena. Minotajeve sanje so bile navadna plitvina. Namesto da bi se spremenil, je še kar naprej prisluškoval bombam in sirenam, živel je v nekakšnem polsnu. Letel je z letalom in si zapomnil celo avtorja branega teksta. Nisem odnehala, a vse bolj me je prevzemal obup.
Minotaj mi še dolgo po tem zjutraj ni hotel povedati, o čem je sanjal. Srebal je mleko in nezainteresirano poslušal odjavo zračne nevarnosti, gledal, kako žvečim svoje lase, kako zapenjam steklene gumbe večernih rokavic ali kako si barvam nohte v odtenku svojih nogavic.
Njegovo stanje se je slabšalo. Ni bilo več upanja, da se bo še kdaj spomnil mojega imena, kar bi bilo prvo znamenje njegovega ozdravljenja in vračanja k meni.
Ampak to še ni bilo tisto najhujše. Bolezen je prešla z njegove duše na njegovo telo. Tri dni ni šel v službo, ker se je slabo počutil, potem pa se je nekega večera, namesto iz službe, vrnil domov iz bolnice. Imel je obvezano roko. Bil je na rock koncertu na savskem mostu. Povedal mi je, kaj se jim je zgodilo. Most je bil poln ljudi, ko se je na nebu pojavila vódena raketa. Kakor ogromna svetleča riba je presenetljivo počasi plavala skozi zrak. Jasno so videli, kako se bliža mostu. Za trenutek je zastala nad njihovimi glavami, kot da okleva, potem pa je ubrala drugo smer, obšla drevo na obali reke in prečkala Donavo, da uniči rafinerijo v Pančevu. Bila sem zgrožena in mislila sem, da so Minotaja na mostu ranili. On pa je rekel, da so ga tega jutra v službi, kjer je imel vojni razpored in dežurstvo, "ugriznila" vrata dvigala. Ko sem mu previla rano, se je videlo, da mu na mišici manjka kos mesa. Mislim, da se je tam na mostu od strahu sam ugriznil v mišico. Ko sem ga vprašala, kaj to pomeni, se je samo nasmejal. Začela sem ga nadzirati tudi takrat, kadar je spal. Nekega večera, ko so na Beograd padale NATO bombe, katerih rok uporabe je potekel že leta 1997 (kot smo kasneje prebrali na njihovih drobcih), je v postelji pred spanjem dal palec v usta in ga sesal kot otrok. V zadnjem trenutku sem dojela, kaj se dogaja. Kri mu je špricnila iz ust in komaj mi je uspelo iztrgati palec iz njegovih čeljusti. Njegova bolezen, njegovo bolezensko sovraštvo do strašne prihodnosti je obrodilo sadove. Minotaj jé samega sebe – kos za kosom.
V najbolj mračnem kotu najine sobe se blesti mesec, ujet v ogledalo. In poleg njega ena zvezda. Ta izgleda kot toliko drugih zvezd, toda to je lažna zvezda. To je obveščevalni satelit, ki ga imenujejo "Mama". Ta zvezda ne trepeta kot druge zvezde. In vsako noč, potem ko izda navodila za bombardiranje, se "Mama" ogleduje v moji sobi.
Slike na nohtih
// Promena pisma / Projekat Rastko / Književnost / Milorad Pavić / Bik in tehtnica //
