MINOTAJ SOVRAŽI PRIHODNOST

"Ti res še nisi slišala za Minotaja?"

"Ne," sem rekla, a globok ženski glas, ki je izgovoril to čudno ime, je za vedno odzvanjal v mojem ušesu. Še dolgo po tem sem to ime slišala z zgrešenim naglasom, kakor ga je takrat izgovorila moja prijateljica.

"Saj ni mogoče, da nič ne veš o Minotaju!"

"Kaj pa bi morala vedeti?"

"Kako, kaj? Človek je zaljubljen vate že pol leta."

"In kaj? Zakaj pa ne pove?"

"Saj se pripravlja da ti bo povedal. Na pamet zna vse jedi, ki jih imaš rada, vina, ki jih piješ, za vse barve las, ki si jih imela, ve. Pa ne samo to. Na veliko kupuje pohištvo."

"Kakšno pohištvo?"

"Pohištvo za vajino bodoče ljubezensko gnezdece."

"Se hecaš?"

"Ne, kuhinjo z medeninasto napo je že izbral, pred nekaj dnevi pa si je v svoje stanovanje na Pariški ulici dal dostaviti zakonsko posteljo. Vse ima, kar si lahko zaželiš."

"Še nikoli slišala."

"O, boš že še…"

"Kako praviš, da se imenuje tip?"

"Minotaj."

"Kakšno ime pa je to?"

"Ne vem. Najbrž je grškega porekla. Ampak pazi se, to je čuden svat. Svoj sen lahko sproži na kogarkoli kakor puščico. Včasih na ulici prepoznava mimoidoče, ki nikoli ne bodo dočakali petdeset let. Pozna vse tvoje kroje in mere in zate že kupuje igle za v lase in slamnate klobuke… Doma ima polno polico knjig, ki jih imaš rada…"

Toliko mi je o njem povedala prijateljica. Kmalu potem sem od Minotaja prejela nekakšno ljubezensko pismo. Glasilo se je:

Ti si tehtnica (Libra). Površina 538, rektascenzija Alfa: srednja vrednost 15 h. To je sedmi zodiakalni znak, ozvezdje južnega neba, ustreza prvemu jesenskemu mesecu. Sonce gre skozi ta znak med 23. septembrom in 22. oktobrom… Tehtnica je zračni, moški, aktiven znak. V tvojem znamenju kraljuje Venera. Sporočilo tvojih zvezd pravi: "Tvoje misli nimajo nikjer miru, neprestano prhutajo in letajo kakor male ptice. Kdo bi jim dal takšna krila, kot so golobja, da poletijo k dobremu in da si tu oddahnejo." Zdaj pa še nekaj o meni…Jaz sem žensko znamenje, a tudi v mojem znamenju kraljuje Venera…

Normalno, da sem se bala prvega srečanja z Minotajem. Izkazalo se je, da se me Minotaj ni bal. Nekega večera je pristopil k meni in moje oči so spremenile barvo pod njegovim pogledom. Bil je podoben nekemu golobrademu bogu pastirjev. Lase je imel goste kot testo in spenjal si jih je ob vratu v obliki lire. V njegovem stanovanju sem našla obleke mojih mer, za vsak letni čas po eno. Pred ogledalom sem opazila izbrana ličila – pudre, šminke in dišeča olja, vse po mojem okusu. Vedel je celo, da uporabljam Fragonardov Indijski sen k črnim oblačilom in da k rdečim uporabljam hitre vonje, kot je Yves Saint Laurent, k belim oblekam pa se nadišavim z moškim vonjem Alchimie… Znal se je zagledati v popek in čudno zažvižgati, tako da je povlekel zrak vase. S tem globokim in počasnim žvižgom je lahko ozdravil ženski glavobol. Miš je znal ujeti kar z nogo in tu pa tam si ga videl z zložljivim lovskim trinožnikom za pasom. Vsakega sedmega v mesecu me je peljal v Boleč, kjer je prisilil krdelo cigank, da so nama godle na violino, čeprav tega ne počnejo rade, kajti ženski prsti, ko enkrat igrajo na violino, ne znajo več krasti. Jaz, ki sem do takrat imela hitre sanje, a počasno življenje, nisem utegnila niti zardeti od sramu, kljub vsemu pa sem se takoj znašla v njegovi postelji. V tem objemu sem v nekaj trenutkih zbolela in se pozdravila, zlakotilo me je in nasitila sem se. Šele po tem sem zardela v lica, rdečica mi je planila preko vratu skozi rokave in to rdenje sem opazila na svojih prstih… Njegov nasmeh nad menoj se razblini in odleti na Donavo, njegova močna resnica pa pride vame kakor nož. Včasih mi je pripovedoval, da obstajajo site in lačne ure, tako kot obstajajo tudi site in lačne ljubezni, zvečer, v postelji, pa mi je naglas bral knjige, za katere je nezmotljivo vedel, da mi bodo všeč.

"Ničesar preveč!" je govoril.

In to – kot da bi se izpolnilo. Še predno sem utegnila pozabiti napačno izgovorjavo njegovega imena, je nekega večera NATO začel z bombardiranjem. Ob vsaki eksploziji so padale s sten slike in ikone. In takrat se je pripetilo najhuje. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste za trenutek zavili v trgovino po žvečilni gumi in še predno ste se obrnili, vam je zmanjkal avto? Z alarmnim gumbom v rokah begate vzdolž zaprtih garaž, saj sumite, da se tam nekje za tistimi vrati skriva vaš avto, in vi kot obsedeni pritiskate pred vsakimi vrati na svoj gumb, v upanju, da se bo vaše vozilo oglasilo iz teme. Tako hodim sama po ulicah Minotajeve duše in iščem njegovo ljubezen, vendar te ni več. Minotaja se ne primejo ne bolhe ne uši, nič nalezljivega, in vendar je, odkar padajo bombe, najina ljubezen v njem bolna. Ne Minotaj, on je zdrav, on je tu, z menoj, pač pa njegova ljubezen. Sam se obnaša kakor prej in okolica na njem ne opaža sprememb, vendar pa ima on sam, kjerkoli se nahaja, občutek, da je prišel predčasno ali da zamuja. Odkar je vojna, nezmotljivo zaznava, čeprav se tega ne bi smelo znaznati, na dnu mojih francoskih parfumov osnovo iz mačjega iztrebka, ki je v parfumu zato, da učvrsti ostale sestavine vonja in omogoča njihovo trajnost. Lahko bi se reklo, da Minotaj voha v obratnem vrstnem redu kot drugi ljudje. To je zato, ker je izgubil ljubezenski spomin. Pred nama je prihodnost, ki jo Minotaj sovraži, nad nama se vidi v obliki nevidnih avionov strahotno lačna večnost, za nama pa ostajajo Minotajevi preoblečeni spomini. Njegove oči so se naenkrat postarale. V njih ni strahu, ampak sovraštvo. Sovraštvo do bodočnosti. Minotajeva ljubezen je postala porozna, začela je prepuščati splošno sovraštvo do prihodnosti, ki je kraljevalo okrog nas sredi vsakonočnega strahu pred bližnjim jutri. Jaz, njegova ljubica, pa sem še vedno obrnjena k ljubezni, in ljubezen je večni jutri, in tako se razhajava. V njegovem sovraštvu do bodočnosti ni prostora za ljubezen in ne za mene v njej.

Podnevi smo še naprej hodili na delo v svoje službe, ponoči pa smo sedeli doma in skušali spati in se ljubiti pod bombami. A to ni bilo mogoče. Ljubezen je nežna rastlinica, ljubezen je vedno mlajša od nas, a mi smo se začeli, pa ne zanalašč, do nje obnašati grobo. Zanemarjali smo jo, jo zamolčali, jo prelagali, jo pozabljali, kot da bi jo hoteli raniti, pohabiti, celo ubiti smo jo želeli še prej, ko nas ubijejo. A kdo ve, kako smo vseeno vedeli, da mora ljubezen preživeti navkljub vsemu. V prvem hipu sem pomislila, da je bolezen ljubezni ena od bolezni, ki trajajo toliko dni, kolikor je star bolnik. Pa žal ni bilo tako. Kdaj pa kdaj sem si mislila, bolezen kot bolezen, vaja za starost. Starost v malem. Ampak ta bolezen ni bila taka kot druge. Bombe so zadevale naravnost v Minotajevo in mojo zvezo. Takrat sem se odločila, da jo rešim, in na tem delam vsak dan.

Zdaj živiva tako. Vsak večer pred ogledali vadim spremembo svojega nasmeha. In spremenila sem ga tako, da zdaj lahko ugrizne. Pred hišo je velik plakat z velikonočnim jajcem na sredi. Z ene strani jajca mi je Minotaj prebral napis: I believe in God!, z druge pa, They believe in bombs! Ko končava z delom v službi, se z Minotajem dobiva v Kalemegdanskem parku, pri spomeniku, ki je postavljen iz hvaležnosti Franciji in na katerega je nekdo z apnom napisal: "Prestaviti na pokopališče!" Če Minotaja ni, grem naprej sama. Spuščam se po malih stopnicah v Pariško ulico, grem mimo bivše francoske ambasade, na kateri so s sprejem izpisane črke: "Korzika republika". Spustim se do vogala, kjer je bilo nekoč, v tretjem stoletju, Aleiusovo rimsko kopališče, od katerega že stoletja ni niti sledu, celo izvira ni več, ki ga je napajal. Stopam po rebri, ki vodi k reki, mimo švedske ambasade in zavijem v eno od visokih zgradb.

"Kaj je novega?" vprašam Minotaja, ko vstopam v stanovanje.

"A je vprašal kaj po meni?" odgovarja Minotaj, ko odsotno gleda v mojo vijoličasto obleko, ki jo je imel svojčas tako rad.

"A ne veš, da je?" mu odvrnem, on pa sproščeno reče:

"Tako ne gre več naprej…"

Obidem mizo, prinesem večerjo, vino in rozine, se usedem in nekaj trenutkov molčim. Potem pa naenkrat spustim glavo v krožnik. Zlomi me krčevit jok in hlipam:

"A te je strah biti pogumen, tak kot si bil, ko so se v tebi še rojevale želje? Kot kakšna kukavica živiš in dopuščaš, da se tvoj Hočem podredi tvojemu Ne smem, kakor tista bedna mačka iz zgodbe…"

"Prosim te, utihni!" odvrne. "Vse lahko naredim, kar se za moškega spodobi. Kdor zmore več od tega, ni človek!"

"Kaj hudiča pa te je potem obsedlo, da vse to podtikaš meni?"

Nekaj časa sedi nepremično, kot da ne bi slišal mojega joka, potem pa vstane, stopi za moj stol in kar stoji. Jaz pa še naprej jočem in govorim:

"Prej nista bila ne čas ne prostor primerna, pa si si vseeno oboje prilagodil, da bi se najino dejanje uresničilo, no, zdaj poglej, oba sta se sama od sebe združila, usklajeno sta te ohromila in iztirila…"

Takrat vstanem, razmaknem zaveso in ga za roko vodim v spalnico. Položim ga v posteljo, pokrijem ga kot otroka in mu na uho tiho pojem Bacha, da bi zaspal. Minotajev prsni koš, podoben lesenemu okostju čolna, se počasi širi in krči. Iz postelje gleda vame, kot da sem violončelo, oblečen v žensko srajco.

Preko neba nad Kalemegdanom pluje proti zahodu dvesto kilometrov tišine, izbrazdane s protiletalskimi projektili, ki lovijo "tomahavk". Na naši stavbi je grafit: "Pomlad je, jaz pa živim v Jugoslaviji".

Glava na krožniku…

// Promena pisma / Projekat Rastko / Književnost / Milorad Pavić / Bik in tehtnica //