GLAVA NA KROŽNIKU ALI SPREHAJALEC V PLAŠČU IZ KOZJE DLAKE
"Rojen sem kot moški, umrl pa bom zaradi raka na dojki," sem pomislil in čutil, kako se okrog mene prijema noč kakor bolečina. Stal sem na stezi kalemegdanskega parka in gledal, kako se na Savo spušča prosojni somrak. Kot da ga prinaša ladja, ki je plula tam po reki. V mestu so se prižigala okna – najprej na neobičajnih mestih, kasneje pa vse bolj pogosto. Prižgala se je svetloba v uri na turnu Saborne cerkve, razsvetlilo se je okno moje jedilnice. Ta je v četrtem nadstropju, v ravnini sprehajališča kalemegdanske trdnjave, kjer sem stal. Vse sem lahko lepo videl iz parka. V jedilnico je vstopilo dekle v vijoličasti obleki in začela je postavljati na mizo večerjo. Usedla se je na svoje mesto in kot da nekaj čaka. Čez nekaj trenutkov je pogledala na ročno uro in stopila do okna. Zdelo se je, da s pogledom išče nekoga na sprehajališču nasproti okna, kjer sem stal. Takrat se je oglasila sirena, oznanjajoč zračno nevarnost. In skoraj v istem hipu je nekaj zadelo neko stavbo in videl sem knjige, kako letijo skozi okno kakor ptice. Hiteč sem se spustil po malem stopnišču v Pariško ulico. Šel sem mimo starega rimskega kopališča, med hojo sem prisluškoval vodi in spotoma prebral stih s kamnite plošče, ki jo je postavil Aelius Tertius:
Alma lavacrorum de saxis decido
lympha…
Potem sem šel mimo švedske ambasade in vstopil v stavbo na savskem nabrežju. Stopil sem v dvigalo in na slepo pritisnil gumb. Naprava me je izročila točno tja, kamor je bilo treba, in pod zvoncem, ki sem ga pritisnil, sem prebral lastno ime. Vrata mi je odprlo dekle v vijoličasti obleki z besedami:
"Kaj je novega?"
"Nekaj sem te hotel vprašati," rečem. "S kalemegdanskega sprehajališča se vidi vsaka podrobnost v tej sobi. Predstavljaj si, da bi se zdaj eden od sprehajalcev ustavil in pogledal skozi to okno. No, poglej, eden v plašču iz kozje dlake pravkar gleda sem. Kaj bo videl? Fant, se pravi jaz, sedi za pogrnjeno mizo, dekle v vijoličasti obleki, se pravi ti, prinaša večerjo, vino in rozine. Namesto da začneš jesti, boš planila v jok in glava ti bo omahnila v krožnik. In tako večer za večerom. Jaz pa bom nepremično sedel, kot da se me to ne tiče. Takrat boš ti nekaj znanega, že tisočkrat rečenega, povedala skozi solze, jaz pa bom počasi vstal, obšel mizo in stopil za naslon tvojega stola. In šele tedaj bom tudi jaz nekaj rekel. A vsak večer bom rekel isto. Potem pa bova oba odšla iz jedilnice in skozi neko zaveso izginila v stranskih prostorih…
Vse to lahko sprehajalec v plašču iz kozje dlake vidi. In če se jutri na predvečer spet znajde na tej stezi, ko se po hišah prižigajo luči, in če mu pogled spet zaide na najino okno, kaj bo ugledal? V pomladnem vetru listi, odpadli od udarcev bomb, vzletajo kot ptice, od udarcev raket pa ptice padajo z vej kot listje. Tam pa, v jedilnici, na veliko začudenje sprehajalca, se bo vse ponovilo. Od besede do besede do pičice enako dogajanju iz prejšnjega dne. Saj ne moreš verjeti…
Kako naj bi sprehajalec v plašču iz kozje dlake, ali kdo drug na njegovem mestu, razumel te vedno iste zagonetne prizore, ki mu jih uprizarjava vsak večer? Reci mi, a ni že dovolj te komedije? Tako ne gre več naprej."
Dekle v vijoličastem ugasne svoj bleščeči pogled na meni in reče:
"Neumnosti! Ko sirene najavijo zračne napade, ni sprehajalcev na kalemegdanski stezi. Sprehajalci so ali na kakem od mostov, na rock koncertu z znakom "target" pod brado ali v kleteh. Kar pa se naju tiče, ti povem še to… Si kdaj videl, kako orel lovi zajca? Zajec beži cik-cak in njegovo gibanje je nepredvidljivo. V resnici ima zajec upanje, da bo ušel, vse dokler ima dovolj domišljije, da se izmika, tako da se orel vsakokrat zaletava v prazno. Ko zajcu zmanjka domišljije, istočasno izgubi svoj telesni vonj in začne bežati v ravni črti. Takrat ga orel neizogibno ujame. Tako, kot zajec, umira tudi ljubezen. Ta umira, ko ji usahne domišljija in ko izgubi svoj osebni vonj… V tej jedilnici se dogaja nekaj podobnega…"
"Ne," sem odvrnil, "razmisli malo! A te ta ponavljajoči se prizor ne spominja na nekaj drugega, že videnega? Dobro znanega. Ta najina jedilnica bi lahko predstavljala gledališče, midva pa, kot da v njej uprizarjava neko predstavo."
"Kakšno predstavo?" vpraša hrepeneče, z več hrepenenja kot bi se, glede na okoliščine, moglo pričakovati.
"To je Shakespeare. Če ne verjameš, vzemi knjigo in preveri. Macbeth, prvo dejanje, sedmi prizor…"
// Promena pisma / Projekat Rastko / Književnost / Milorad Pavić / Bik in tehtnica //
